OD BILKE DO PLATNA

V preteklosti (t.j. do konca 60-ih let) se je na vsaki večji kmetiji sejal lan, s katerim je bilo »kar nekaj dela« in je zahteval veliko dragocenega časa. Opravila so bila sama po sebi zahtevna, vendar so si domačini znali svoje delo tudi popestriti. Na žalost pa je industrija hitro napredovala in kmalu izpodrinila omenjeno dejavnost. In kako pridemo do lanene niti? Preberite si v članku spodaj.

 SEJANJE

 Spomladi so morali kmetje poiskati primerno ledino za sejanje lanu, saj je bila za rast pomembna pusta zemlja, kar posledično pomeni tudi manj pletja (odstranjevanje plevela). V zato pripravljeno zemljo, ki so jo orali z voli, so posejali toliko lanu, da je bilo pod palcem, če si ga položil na njivo okrog devet semen. Potemtakem naj bi bil lan enakomerno in lepo posejan. Nato so ga z lesenimi grabljicami narahlo zagrabili. Lan je poznan kot občutljiva rastlina, zato ga je bilo treba enkrat tudi pazljivo opleti. Njiva je bila najlepša konec junija oziroma v začetku julija, ko je cvetel. Zanj so značilni modri cvetovi, ki se dopoldne odprejo in njiva izgleda kot sinje modro morje. Ko se dopoldne prevesi v  popoldne, se cvetovi zaprejo.

PULJENJE

Praviloma so se konec avgusta iz cvetov razvile zelene kroglice. Po njih se je kmet orientiral kdaj je lan zrel. Ko so bile kroglice rumeno-rjave barve, je nastopil čas za ruvanje. Lan so ruvali s koreninami vred. Sledilo je vezenje v majhne snopke, ki so jih kasneje obložili v kozolec. Ko so se slednji posušili, jih je bilo potrebno obtolči. Pomagali so si z leseno palico, ki je bila dolga okoli pol metra ter je poznana tudi kot tovčevnc. Na eni strani je bilo narejeno okroglo leseno držalo, iz njega pa je potekala ploska štirioglata lesena palica. S tolčenjem so ločili seme od snopov, katerega so shranili za setev za naslednje leto, nekaj pa so ga privoščili tudi živini, predvsem kravam po telitvi. Lanena stebla so pogrnili po travniku, kjer so ga pustili približno tri tedne (ne glede na vremenske razmere) in začelo se je godenje lanu.

Po približno treh tednih so preizkusili ali je lan že goden. V roke so vzeli laneno steblo in če se je pezdir (laneno steblo) ločil, je bil lan pripravljen za nadaljno obdelavo. Viri pravijo, da so nekatere domačije shranile snope na podstrešje in z obdelavo začele šele v mesecu oktobru. Ponavadi je bilo treba prej dokončati še veliko drugih kmečkih del.

SUŠENJE

In že je v vas prišla jesen, ki je bil čas za sušenje lanu. Na varni razdalji, v bližini domače hiše  se je nahajala zidana lanena jama. Zakaj na varni razdalji? Treba je bilo paziti, da pri sušenju ni prišlo do vžiga. Štiri metre dolg kanal – tudi žokn – je bil povezan z laneno jamo. V jami so bile nekoliko od tal v obliki križa položene tanke lesene deščice, na katere se je odlagalo snope lanenih vlaken. Da so se sušila, je bilo potrebno zakuriti na začetku žokna, zakar so uporabili majhna bukova drva, ki niso dajala žerjavice ter isker. Toplota se je vila po kanalu navzgor do lanene jame, na kateri je počival lan in se sušil. Delo je zahtevalo veliko mere previdnosti, zato ga je največkrat opravljal kar gospodar domačije. Nato je sledilo glavno opravilo, in sicer trenje lanu.