Vsoboto, 9.3.2024 ob 17.00 uri, se je v prostorih muzeja pod okriljem TD Davča odvijala delavnica, ki je bila namenjena ženskam in dekletom. Skupaj smo pod vodstvom Marije Bevk izdelovale rože iz krep papirja. Vse udeleženke smo zelo uživale, poklepetale in se predvsem veliko novega naučile. Na koncu so nas pogostili še s sokom in piškoti.
Več pa v fotogaleriji (FOTO: Klara Koder).
V čeraj, 28.10, so v prostorih TD Davča potekale otroške delavnice na temo prihajajočih praznikov. Delavnic se je udeležilo 15 otrok, ki so pokazali veliko ustvarjalnosti. Vsak je izdelal svojo bučo iz steklenega kozarčka, v katerega so dali svečko. Veliko zanimanja je bilo nad risanjem na kamenje in izdelavi duhcov. Izdelali so tudi maske za noč čarovnic. Ni se manjkalo veselja in ustvarjalnosti.
Ana Jelenc
V nedeljo, 17. septembra smo se pohodniki zbrali na že tradicionalnem pohodu po Davči, ki ga organizira TD Davča. Letošnji pohod je bil jubilejni, že 20. po vrsti. Vodič pohoda, Božo Prezelj, nas je letos vodil po eni od treh poti, po Zgornji Davči. Štartali smo pri Davškem muzeju v dopoldanskih urah. Pot nas je najprej vodila mimo Podružnične šole Davča, do domačije pr’ Pagonu, kjer nam je lastnik pokazal vzrejo papig, s čimer se ukvarja že vrsto let. Nato smo odšli proti Davškim slapovom mimo domačij pr’ Zakovkarju in Jurežu, kjer se nam je odprl lep pogled na okoliške vasi. Med potjo smo si na Kravjem Lomu, nedaleč od domačije pr’ Pstinarju ogledali mesto, kjer je nekoč stala jugoslovanska karavla in kjer je med 2. svetovno vojno strmoglavilo nemško vojaško letalo. Po ogledu vseh treh slapov smo se ustavili na domačiji pr’ Joškovcu, kjer so nas postregli z okusno domačo malico. Sledil je vzpon do Šebrejlenca, Pavlina in Štalca do najvišje točke našega pohoda. Po spustu čez Razpet nas je pr’ Čumarju prijazna Nataša presenetila s svežimi palačinkami. Po okrepčilu smo se spustili do Orodišča PGD Davča in nadaljevali po cesti do cilja, muzeja TD Davča. Tu so nas za konec postregli z okusnim bogračem, Julij pa je veselo zaigral na harmoniko. V popoldanskih urah smo se prijetno utrujeni in zadovoljni vrnili domov.
Ana Deja Prezelj
Kot je bilo že omenjeno, so se snopi lanu sušili v laneni jami. Ko so bili posušeni, jih je ena od teric (lahko tudi več) šla iskat z rjuho, da se niso shladili. Pri trenju so si pomagale s trlicami, ki so bile pritrjene na velike lesene stole. Poznamo enojno (samice) trlico, na kateri je trla lan ena terica, medtem ko sta na dvojni (toplarce) trli lan dve ženski. Snop je bil tako velik, da je vsaka iz enega snopa vzela po dve pesti lanu. Medtem ko so en snop obdelovale, so preostali del z nogami stisnile med dolgo krilo, da se ne bi ohladil. Običajno so trle domače ženice in hčerke, občasno pa je prišla pomoč tudi iz sosednega kraja.
Terice terejo lan, fantje nagajajo.
Ker nekatere kmetije niso imele lastne lanene jame, so terice navadno trle lan iz sosednjih kmetij. Opravilo je terjalo ogromno časa, navadno so delale od zgodnjega jutra do trde teme. Trenje lanu je bilo poznano tudi kot garaško delo, ker so imele ženske po končanem delu krvave roke, razbolete od udarcev.
Da je čas hitreje minil, so si terice čas krajšale s pripovedovanjem raznih zgodb in šal. Prav tako so za živahnost poskrbeli davški fantje, ki so se v tem obdobju radi prišli podružit na kmetijo. Ponoči, ko so trlice mirovale, je ena od teric, ki ni marala katerega od fantov, ki jo je snubil, dobila na trlico navezanega umetnega deca. Seveda so naslednji dan ugotavljale, le kateri fantje so to ušpičili. S tem pa traparij še ni bilo konec. Zgodilo se je tudi, da so fantje z žico zavezali trlice okoli hruške, tako da je moral gospodar najprej rešiti le-te, če je hotel da bo čez dan opravljenega kaj dela.
Vsekakor so se morala žene in dekleta tudi okrepčati, saj je delo zahtevalo vzdržljivost. Običajno so obedovale petkrat na dan – zajtrk, malica, kosilo, malica ter večerja. Kadar so trle lan sosednjih domačij, so za hrano poskrbeli tam. Dobile so zabeljene žgance (koruzne, ajdove itd.) in mleko, štruklje, ješprenj z mesom, mlečni riž, sladko zelje itd., medtem ko so se navadno odžejale z lipovim čajem ali pa hruškovo vodo. Tudi kakšen aperitivček ni smel manjkati. Malice je bil deležen tudi dec, ki je bil prej privezan na trlico in ga je terica vzela s seboj.
Fantje vežejo deca na trlico.
Torej, terice so najprej grobo otrle obe pesti lanu, da so odstranile pezdir. To je lesnati del stebla, ki se je pri trenju odluščil od vlaken. Zatem so obe pesti dale skupaj in lan gladile toliko časa, da je bil čist – to je bilo že predivo. Nekaj vlaken je ostalo pod trlico in ko so glavni del končale, so pobrale še ostanke (imenujemo jih tudi tule) in otrle še te.
V preteklosti (t.j. do konca 60-ih let) se je na vsaki večji kmetiji sejal lan, s katerim je bilo »kar nekaj dela« in je zahteval veliko dragocenega časa. Opravila so bila sama po sebi zahtevna, vendar so si domačini znali svoje delo tudi popestriti. Na žalost pa je industrija hitro napredovala in kmalu izpodrinila omenjeno dejavnost. In kako pridemo do lanene niti? Preberite si v članku spodaj.
SEJANJE
Spomladi so morali kmetje poiskati primerno ledino za sejanje lanu, saj je bila za rast pomembna pusta zemlja, kar posledično pomeni tudi manj pletja (odstranjevanje plevela). V zato pripravljeno zemljo, ki so jo orali z voli, so posejali toliko lanu, da je bilo pod palcem, če si ga položil na njivo okrog devet semen. Potemtakem naj bi bil lan enakomerno in lepo posejan. Nato so ga z lesenimi grabljicami narahlo zagrabili. Lan je poznan kot občutljiva rastlina, zato ga je bilo treba enkrat tudi pazljivo opleti. Njiva je bila najlepša konec junija oziroma v začetku julija, ko je cvetel. Zanj so značilni modri cvetovi, ki se dopoldne odprejo in njiva izgleda kot sinje modro morje. Ko se dopoldne prevesi v popoldne, se cvetovi zaprejo.
PULJENJE
Praviloma so se konec avgusta iz cvetov razvile zelene kroglice. Po njih se je kmet orientiral kdaj je lan zrel. Ko so bile kroglice rumeno-rjave barve, je nastopil čas za ruvanje. Lan so ruvali s koreninami vred. Sledilo je vezenje v majhne snopke, ki so jih kasneje obložili v kozolec. Ko so se slednji posušili, jih je bilo potrebno obtolči. Pomagali so si z leseno palico, ki je bila dolga okoli pol metra ter je poznana tudi kot tovčevnc. Na eni strani je bilo narejeno okroglo leseno držalo, iz njega pa je potekala ploska štirioglata lesena palica. S tolčenjem so ločili seme od snopov, katerega so shranili za setev za naslednje leto, nekaj pa so ga privoščili tudi živini, predvsem kravam po telitvi. Lanena stebla so pogrnili po travniku, kjer so ga pustili približno tri tedne (ne glede na vremenske razmere) in začelo se je godenje lanu.
Puljenje s koreninami
Po približno treh tednih so preizkusili ali je lan že goden. V roke so vzeli laneno steblo in če se je pezdir (laneno steblo) ločil, je bil lan pripravljen za nadaljno obdelavo. Viri pravijo, da so nekatere domačije shranile snope na podstrešje in z obdelavo začele šele v mesecu oktobru. Ponavadi je bilo treba prej dokončati še veliko drugih kmečkih del.
SUŠENJE
In že je v vas prišla jesen, ki je bil čas za sušenje lanu. Na varni razdalji, v bližini domače hiše se je nahajala zidana lanena jama. Zakaj na varni razdalji? Treba je bilo paziti, da pri sušenju ni prišlo do vžiga. Štiri metre dolg kanal – tudi žokn – je bil povezan z laneno jamo. V jami so bile nekoliko od tal v obliki križa položene tanke lesene deščice, na katere se je odlagalo snope lanenih vlaken. Da so se sušila, je bilo potrebno zakuriti na začetku žokna, zakar so uporabili majhna bukova drva, ki niso dajala žerjavice ter isker. Toplota se je vila po kanalu navzgor do lanene jame, na kateri je počival lan in se sušil. Delo je zahtevalo veliko mere previdnosti, zato ga je največkrat opravljal kar gospodar domačije. Nato je sledilo glavno opravilo, in sicer trenje lanu.
Lanena jama
Ena izmed znamenitosti, na katero smo Davčarji izredno ponosni, je kulturno – etnografska prireditev Dan Teric. Domačini z namenom ohranjanja opravil in običajev povezanih s predelavo lanu, vsak tretji vikend v avgustu na kmetiji Pr’ Vrhovc organiziramo omenjeno prireditev.
V zahodnem delu Škofjeloškega hribovja je potok Davščica v navpične stene vklesala tri
slapove, ki jih krajše imenujemo Davški slapovi. Resda se po veličini ne morajo kosati z
največjimi slapovi, a s svojo veličastnostjo ter skrivnostnostjo privabljajo radovedne
obiskovalce.
Prvi, spodnji slap pada pet metrov v globino. Njegova posebnost je ta, da se preko strmih
polic loči v dva slapova, ki pa se ob močnejših nalivih združita.
Spodnji slap
Če pot nadaljujemo naprej, nas kmalu pozdravi najočarljivejši davški slap, kratko kar srednji
slap. Tvorita ga dva pramena – levi je razkošnejši – ki padata šest metrov globoko in se
združita v temnozelenem tolmunu struge.
Srednji slap
Zadnji na poti je zgornji slap, nad katerim je sotočje pritokov, ki pritečejo izpod Huma (1423
m) in Konjskega brda (1344 m), na zahodni strani pa se zbira voda izpod Porezna. Slap se
preko kamnin zliva šest metrov globoko v mističen tolmun. Priporočljivo je, da si ga
ogledamo z urejene razgledne točke, saj je okolica okoli slapo nekoliko ožja in strma.
Zgornji slap
Turistično društvo Davča je za radovedne obiskovalce skrbno uredila okolico z
informativnimi tablami ter klopcami in mizo, kjer se lahko enostavno prepustimo neokrnjeni
naravi ter žuborenju slapov.
Na regionalni cesti Železniki – Podrošt kilometer pred vasjo Zali Log pri tabli Davča/Cerkno
zavijemo levo čez most (Davški most). Dobrih 15-20 minut se vozimo naravnost po urejeni,
nekoliko ovinkasti cesti ob strugi Davščice. Pot nadaljujemo mimo gasilskega doma, kjer po
petih minutah prispemo do kamnoloma, vmes pa asfaltna podlaga zamenja makadamsko.
Cilj je oddaljen le še kakih 150 metrov hoje, kjer nas z živahno dobrodošlico sprejme prvi
izmed treh slapov – spodnji slap.
.Leta 2007 se je v Davči odprl muzej posvečen lanu. Ponosni smo na svojo preteklost, saj se je veliko Davčarjev ukvarjalo z predelavo lanu. V ta namen se je v muzeju odprlo stalno razstavo Družine skozi čas v Davči. Ogledate pa si lahko glavno razstavo, kjer je prikazana predelava lanu od bilke do platna. Na ogled so najrazličnejša orodja, ki so jih uporabljali pri predelavi lanu. Statve in trlice, kjer lahko preizkusite kako naporno je bila predelava lanu.
Za najmlajše pa je poskrbljeno tudi za delavnice, kjer izdelujejo izdelke in lanenega platna.
Muzej sprejema v naprej naročene skupine.